Dnevnik teka #8

Živjo!

Tako pa je prvi mesec leta 2015 za nami in s tem čas za nov dnevnik teka ali bolje rečeno dnevnik vadb. Upam, da ste izkoristili januar in začeli s športom, saj je začetek za vami in šport bo počasi postal vaš vsakdanjik.

Ni se veliko spremenilo od decembrskega dnevnika, še vedno hodim na vadbe v športnem klubu in nisem spremenila urnika. Ponedeljki so bili rezervirani za fat burn, torki in četrtki pa za zumbo in TNZ. Opazila sem tudi napredek, saj predvsem vaje za noge lahko izvajam brez problemov, veliko drugače pa je s trupom in rokami. Tukaj me še čaka veliko dela in bolečih mišic, preden bom zadovoljna. 

Objava bi bila zelo kratka, zato sem se odločila, da bom vključila v dnevnik tudi temo tega meseca #LoveYourSelf. Naj bo navdih spodnje motivacijsko besedilo.

Nikoli nisem bila športnica. Razen tistih nekaj poletnih tečajev plesa in tenisa v osnovni šoli nisem trenirala ničesar. Prav tako nikoli nisem marala športne vzgoje, saj nismo počeli stvari, v katerih bi uživala. Zato mi je toliko bolj zanimivo, da sem sedaj sredi dvajsetih let vzljubila šport. Še vedno ne maram skupinskih športov in tekmovanj, vendar pa sem našla nekaj disciplin, v katerih uživam in se veselim vsake vadbe. Moj odnos do športa se je spremenil, ko sem spremenila poglede nato kako hočem živeti življenje in poskrbeti za telo, da mi bo čim dlje služilo. Nekje sem prebrala, da ženske, ki so aktivne lažje donosijo otroka in se tudi prej okrevajo po porodu. Vem, da je še kar nekaj let do tega, da bom mama, ampak začela sem drugače razmišljati. Nisem razmišljala o tem, da hočem izgubiti kilograme, da hočem znižati konfekcijsko številko, ampak o tem, da hočem poskrbeti za svoje telo in duševno zdravje, da bom sposobna prenašati napore in stres, ki me še čaka v življenju. In ko se enkrat zaveš, da delaš to zase in za zdravje in ne za druge ljudi, da bodo občudovali tvoje vitko in spremenjeno telo, postane vadba užitek in zelo redko se zgodi, da si len in raje ostaneš doma na kavču pred televizijo. 

Torej odločila sem se, da bom poskrbela zase in s tem za svojo srečo. Od kar vadim imam več energije, sem manj pod stresom in sem bolj samozavestna. Želim, da vsak od vas v sebi najde tisto nekaj, zaradi česar boste vztrajali pri športu in videli boste, da bo vaša motivacija visoka tudi, ko bo težko in bodo bolele mišice ali pa ko bo zunaj slabo vreme in bi raje ostali doma na toplem. Upam, da vam bo ta drugi del objave, dal nekaj motivacije in boste začeli že danes.      

Uživajte!  

Motivacijski ponedeljek #2

Živjo!

Pa je prišel februar in s tem moj prvi tematski mesec (#LoveYourLife). Mesec bomo začeli z motivacijskim sporočilom, saj se mi zdi da je tak začetek dober. Izbrala sem citat, ki na kratko povzame, po katerih načelih naj bi živeli, da bi se imeli radi in bili zadovoljni s svojim življenjem. Vem, da je včasih težko sprejeti sebe, svoje misli in okolje, v katero smo postavljeni. Ampak se moramo tudi takrat zavedati, da smo pomembni MI in poskrbeti zase. 

Priznam, da sem ravno prejšnji teden pozabila, kako se imeti rada in kljub žalostnemu dogodku ostati na tirnicah zdravega načina življenja. Sem čustveni jedec in tako je črno čokolado zamenjala Milka, športno aktivnost pa ležanje pred televizijo. Zavedam se, da to ni najboljši recept, ampak včasih pridejo tudi takšni dnevi. Včasih pač moramo odžalovati, ampak pomembno je, da se čim prej vrnemo na ustaljene tirnice. 

Upam, da se bomo v tem mesecu naučili imeti radi sebe in kako premagati čustvene izzive na zdrav in telesu prijazen način.

 Uživajte!

Motivacijski ponedeljek #1

Živjo!

Pred nami je nov teden. Upam, da bo uspešen in da boste, kljub vsakodnevnim izzivom, našli veselje v drobnih stvareh.

Uživajte!

Motivacijski ponedeljek #4

Živjo!

Prišel je november, nov začetek in s tem čas za novo motivacijsko sporočilo. Velikokrat se zalotim, da živim v varnem mehurčku poznanega in varnega ter nisem pripravljena poskusiti novih stvari. Prav te nove nepoznane stvari pa ti poženejo kri po žilah in ti polepšajo dneve. 

V preteklosti sem sama sebe že postavila pred preizkušnje, ki so se mi zdele grozljive, ampak na koncu sem iz njih pridobila veliko poznanstev, izkušenj in samozavesti. V četrtem letniku študija sem bila demonstrator pri vajah, saj me je zanimalo, kako je biti na drugi strani, torej učitelj in ne učenec na vajah. Kljub 5 dodatnim uram na teden v laboratoriju, sem imela čas za vse svoje obveznosti (čeprav me je bilo strah, da ne bom zmogla), hkrati pa sem spoznala 20 novih kolegov, s katerimi delim prijetno izkušnjo in poznanstva za prihodnost. S tem ko sem morala stopiti pred skupino kolegov, jim pomagati in kdaj razložiti postopke vaj, sem ugotovila, da sploh nisem tako sramežljiva in uživam, ko lahko nekomu pomagam. Torej prestopila sem prag znanega in spoznala, da je svet na drugi strani še lepši.

 Želim, da v mesecu novembru vsi poskusimo nekaj novega in vznemirljivega, da bomo te sive dneve, ki so pred nami lažje preživeli in spoznali, kako zabavno je, ko nas zanese v neznano.      

Uživajte v novembru!

Motivacijski ponedeljek #3

Živjo!

Nov začetek tedna je in s tem čas za novo motivacijsko sporočilo.

Motivacijski ponedeljek #1

Živjo!

Pred kratkim sem naletela na tale citat in vtisnil se mi je v spomin, predvsem zato, ker opisuje zdrav odnos do vadbe in telesa. Menim, da ko začnemo ljubiti sebe in svoje telo, začnemo drugače gledati na športno aktivnost in prehranjevanje. Takrat začnemo skrbeti za svoje telo, se truditi, da jemo tisto, kar nam bo prineslo dolgo in zdravo življenje in se začnemo gibati, ker hočemo, da izgubimo tistih nekaj maščobnih oblog okrog trebuha, ki so lahko vzrok za sladkorno bolezen, povišan krvni tlak in holesterol. Ko začnemo skrbeti za telo, ni težko zamenjati nezdrave prehrane za sveže sadje in doma skuhano kosilo ter ležanje pred televizijo za aktivnosti v naravi ali bližnji telovadnici.    

Torej naj bo cilj za mesec avgust, da se naučimo ljubiti telo in zanj storiti vse, kar je v naši moči, da bo čim bolj zdravo. 

 Živjo!

Sicer je minilo, že več kot en mesec odkar sem začela teči, ampak sem komaj zdaj našla čas za pisanje bloga. Od začetka maja do sredine junija sem imela urnik napolnjen z učenjem in ni bilo časa oz. sem bila preutrujena, da bi se usedla za računalnik in napisala blog. Kot sem že napisala v blogu Ko čokoholik začne teči, sem začela teči predvsem iz slabe vesti, da ne skrbim za telo kot bi mogla. Tako kot je vsak začetek težak, je bil tudi začetek moje tekaške poti težak in na začetku so me motivirali zunanji dejavniki kot so aplikacija RunKeeper, nova oblačila in prijateljice, ki so tekle in se počutile odlično. 

V preteklosti sem že poslušala s tekom, ampak ni bil zame, saj sem vedno tekla s prehitrim tempom in na koncu ostala brez sape in z bolečinami v trebuhu. Mislila sem, da bo tudi tokrat tako, vendar pa so mi predvsem pogovori s prijateljico o tem kako je ona začela s tekom pomagali, da sem se tokrat teka lotila drugače. Začela sem počasi, s počasnim tempom, takšnim da sem  še lahko govorila in prepevala ob glasbi. Prav tako sem se odločila, da bom na začetku delala na vzdržljivosti in ne hitrosti, torej da ni pomembno kako hitro pretečem tisti kilometer ali dva, ampak, da sem zmožna preteči in to brez izgube sape in bolečin v trebuhu. Ko sem šla prvič teč sem pretekla 5 kilometrov s tremi pavzami s hojo. Vem, bilo je pretiravanje ampak počutila sem se odlično, dihala sem lahko normalno, noge me niso bolele in čutila sem, da zmorem. Takšnega začetka vam ne priporočam, saj sem naslednji dan komaj vstala iz postelje, kljub temu da sem naredila strečing. Napaka, ampak po dnevu počitka sem šla zopet teč. Tokrat malo krajšo razdaljo in nekaj počitki med tekom. Po tem ko sem večkrat šla teč, pa so se mi pojavile bolečine v kolku. Kolk me je bolel tako močno, da sem komaj šla po stopnicah, vstala ali se usedla na stol. Takrat sem ugotovila, da delam nekaj narobe. Prvo se poskusila s daljšimi strečingi, ki sem jih našla na YouTubu in so pomagali, ampak vseeno me je po pretečenih 2 kilometrih še vedno bolel kolk. Nato sem si vzela dober teden počitka, predvsem zaradi kolka in pa tudi zaradi učenja. Ko sem malo raziskovala zakaj gre, sem ugotovila, da me kolk boli verjetno zaradi nepravilne drže pri teku. To sedaj poskušam popravljati (YouTube je moj vir informacij in trener). Zanimivo je, da bolj ko se poglabljaš v tek, vidiš da je tek skupek fizike, mehanike in anatomije ter da je dobro, da poleg teka vključiš tudi druge vrste vadbe (vaje za moč), saj s tem utrdiš mišice, saj ti pomagajo pri drži med tekom, prav tako pa se zmanjša možnost za poškodbe.    

Kljub temu, da včasih čutim bolečine v kolku ali mečih, vseeno po dnevu ali več počitka zopet obujem tekaške copate in grem v naravo na svež zrak. Moja motivacija več ni samo zunanja, ampak tudi notranja, saj se veselim teka in zdi se mi, da sem že doživela slavno sproščanje endorfinov med tekom. Ta občutek je res izjemen, saj se zdi, da si vsega zmožen. In ravno to mi je všeč telesni aktivnosti, da če nekaj počneš zaradi sebe in te veseli, potem uživaš v tem in ti to daje motivacijo za naprej. Dobiš pa tudi dodatno energijo, za premagovanje vsakodnevnega stresa. Zame je tek tudi čas, ko ne razmišljam o ničemer ali pa o vsem in si uredim misli ter preženem skrbi.

Ker bi rada spremljala svoj napredek in tudi za večjo motivacijo (vašo in svojo) bom na koncu dodala še nekaj podatkov o mojem teku:

• število aktivnosti: 10
• skupna razdalja: 33 km
• skupni čas: 4h 15 min
• porabljene kalorije: 1831 kal

Tako to je moj prvi mesec v besedah, upam, da sem vam dala motivacijo za telesno vadbo in ste si oz. si boste našli vadbo, ki vas bo veselila in boste komaj čakali, da boste aktivni. Uživajte!

Ko čokoholik začne teči

Živjo!

Že kar nekaj časa je od mojega zadnjega dnevnika in kar nekaj stvari se je spremenilo v mojem vsakdanu, v želji po bolj zdravem in kakovostnem življenju.

Po stresnem marcu, zaradi izpita, in še zadnjih obveznosti na fakulteti v zvezi s praktičnim usposabljanjem, je sledil bolj umirjen april. Ker v času stresa, učenja in neprespanih noči vedno posegam po čokoladi in kofeinu, sem se odločila, da bom za en mesec prenehala jesti slaščice (čokolada, torta, sladoled...) in zmanjšala uživanje kave na minimum. Prve dni v aprilu je bilo kar hudo, saj mi je predvsem čokolada zelo manjkala, ta njen sladek okus, ki se razvije po tem, ko se ti stopi v ustih. Po 2 tednih je prišel dan, ko me je želja po čokoladi skoraj premagala. Imela sem 2 možnosti ali vztrajam in ne pojem čokolade ali pa na vse skupaj pozabim in uživam v moji sladki razvadi, odločila sem se za prvo možnost in od takrat nimam več želje po čokoladi vsak dan po vsakem obroku. Minil je že ta 1 mesec brez slaščic in moram priznati, da sem kar ponosna nase, saj sem se pregrešila le 3 krat in zdi se mi, da čokolada ne nadzoruje več mene.  Če si tudi ti čokoholik kot jaz, ti svetujem, da poskusiš ta enomesečni preizkus in verjemi uspelo ti bo zmanjšati željo po sladkem, izboljšati počutje in tem uravnovesiti raven hormonov.

Po dveh mesecih intenzivnih vadb, sta sledila 2 meseca lenarjenja in prelaganja športne aktivnosti na jutri. Enostavno nisem našla motivacije, da bi se dvignila s stola in šla v naravo ali telovadnico. Po pogovorih s prijateljicami o tem kako aktivne so in kakšne pozitivne spremembe čutijo, sem se odločila, da je konec z lenarjenjem in da moram tudi sama začeti z neko vadbo, ki me bo veselila in ne bom prenehala po nekaj dneh. Začelo se je z enournimi sprehodi okrog bližnjega jezera, vendar to ni bilo to kar sem iskala in sem zopet odnehala. Potem pa sem izvedela za aplikacijo RunKeeper, ki jo lahko naložiš na telefon in vklopiš, ko začneš s športno aktivnostjo. Aplikacija je sestavljena iz več zavihkov in ima več funkcij, jaz jo uporabljam pri teku. Ker je aplikacija povezana z GPS, te spremlja med tekom in beleži razdaljo, čas in hitrost. Na koncu vadbe dobiš poročilo o tvojem dosežku skupaj z zemljevidom in vsemi podatki, ki jih aplikacija spremlja. Moram priznati, da so aplikacija, pogovor s prijateljico, ki mi je povedala, da se počuti neverjetno dobro, sedaj ko že 2 meseca teče in slaba vest, da jaz nič ne delam, pripomogli k temu, da je moja motivacija za šport narasla. Vedno sem mislila, da jaz nisem človek za tek in tega ne zmorem, ampak sem sedaj sama sebe prepričala, da to ni res. Vsak je sposoben teči, razen če mu to ne dopušča zdravstveno stanje, le premagati mora sam sebe, si vsaj na začetku poiskati neko zunanjo motivacijo (pri meni je to še vedno moja nova aplikacija, ki jo naravnost obožujem), si obuti tekaške copate in se podati tekaški dogodivščini nasproti. Seveda moraš začeti počasi in si postaviti realne cilje, vendar pa je občutek, ko se vrneš s teka in vsakič zmoreš več, vedno znova dodatna motivacija, da komaj čakaš na naslednji tekaški podvig.

Pa še motivacijsko sporočilo za vas in zame: